Pripovedovanja

Film Ghost in the Shell

Ljubitelji japonske popularne kulture smo se v zadnjih letih naučili biti skeptični, ko poslušamo napovedi novih ameriških adaptacij. Vedno isti začaran krog velikih upov, ki so na koncu neizbežno poteptani, čez čas postane utrujajoč. Napoved adaptacije Ghost in the Shell (Duh v školjki) je bilo težko pozdraviti s čistim veseljem, produkcija pa je non stop dvigala prah levo in desno, da človek res ni več vedel, kaj naj si misli. Pa naj gre za tako imenovani whitewashing ali pa sumljivo število pohval s strani Oshiija.
S franšizo sem se najbolj zbližala v mojih prvih letih odkrivanja animejev in mang, ko sem se namerno odločila prebrati mango, sveto prepričana, da so originali pač boljši od adaptacij. Igrivost in povsem drugačen duh zgodbe v primerjavi s pripovedovanji ljubiteljev prvega filma GITS sta me res presenetila, a to presenečenje mi je dalo jasno vedeti, da v svetu te franšize pravil ni. Vsaka od njenih adaptacij lahko stoji samostojno in je dobra ravno zato, ker je samosvoja in ne poskuša dejansko povzeti originalne mange. Kljub vsemu je med najpomembnejšimi temami, ki jih je franšiza obdržala vse do danes, neprestana kritika današnje družbe in samospraševanje, tako o vsebini same adaptacije kot lastne, gledalčeve, korelacije s to vsebino.

Ob vedno več dražilnikih, ki so prikazovali ikonične scene iz prvega animiranega filma v igrani verziji s Scarlett Johannson, sem težko obdržala optimizem. Medtem ko so bili posnetki sicer lepi, sem se bala, da režiser ne bo imel dovolj poguma, da vzame vajeti v svoje roke in nam pokaže svojo vizijo istega sveta. Niti njegov komentar, da ima original preveč filozofije, me pri mojem optimizmu ni prav nič spodbujal. Kljub vsemu gre za prvo filmsko adaptacijo animeja, ki je bil, sodeč po dražilkinih, videti podobno nečemu, zato sem želela filmu dati priložnost.

V prvih minutah se nam predstavi majorka oziroma Mira Killian, pred našimi očmi sestavljen kiborg. Istočasno nam postane jasno, da ji še zdavnaj ni bilo povedano vse. V nadaljevanju sledimo Miri in njenemu delu za sekcijo 9, prek katere začne loviti terorista, imenovanega Kuze. Ta ji ob priložnosti le razkrije, da je nastal po istem postopku kot ona in da so mu znanstveniki iz podjetja Hanka Robotics vzeli več kot samo njegovo telo ter da isti ljudje lažejo tudi njej. Ne traja dolgo, preden Mira odkrije, da je še pred letom dni živela s svojo mamo pod imenom Motoko in spadala med uporniško mladino, ki zavrača tehnološki napredek njihove družbe. Hanka Robotics, ki sicer dela za vlado, namreč v tovrstni mladini vidi primerne poskusne zajčke, ki jih nihče v družbi ne bo pogrešal. Nanje se osredotoči še toliko bolj zaradi tega, ker nasprotujejo napredku. Ob odkritju svoje preteklosti se Mira avtomatsko znajde na seznamu za odstrel direktorja Hanka Robotics. Kljub obtožbam, da je bila reprogramirana ter izdala sekcijo 9 in podjetje, člani sekcije ostanejo na njeni strani in skupaj odstranijo direktorja, ki je očitno kršil zakonodajo.

Če vam kratek povzetek zgodbe zveni zdolgočaseno ameriški, vam vsekakor zveni prav. Ameriška adaptacija Ghost in the Shell ne postavlja velikih vprašanj, kot jih je marsikatera druga do zdaj. Gledalcu niti s svojo zgodbo ne pusti sporočila, ki bi ga lahko odnesel s seboj. Bolj ameriške adaptacije filma že skoraj ne bi mogli narediti. Relacija med filozofijo in tehnologijo, ki so jo dosedanje adaptacije vedno prikazovale na večji, človeški ravni, je tu povsem zbledela. Pojavi se šele na osebni ravni, se pravi pri Miri. Zgodba izpred 30 let je postala klasika zato, ker je uspela zajeti duh dogajanja časa, v katerem živimo danes, filmska adaptacija pa je ostala na istem nivoju. S konkretnim eksperimentiranjem in napredkom v connectumu  sem res pričakovala, da bo igrani film obstoječo franšizo konkretno nadgradi ali celo dodal kaj novega. A mu je spodletelo.
Zakaj glavna igralka ni Azijka, kar je v preteklem letu dvignilo veliko prahu, so v filmu prikupno rešili s pretvezo, da je Mira pred presaditvijo možganov res bila Japonka po imenu Makoto (igra jo Kaori Yamamoto). Poleg tega bi skladno s primarno nastavitvijo današnje družbe imela prva kibernetična telesa gotovo videz belega moškega in ženske. Škoda, da je naša realnost časa z azijskimi humanoidnimi roboti že pred leti povozila to filozofijo. Konec koncev je še zlobec kljub opevani inteligenci, gre le za direktorja robotskega podjetja, postal povsem nezanimiv, saj je v končnem lovu šel tja, kjer je imel v peti trn, namesto da bi se osredotočil na tarčo pred seboj.
Kljub vsemu si film zasluži pohvale, kjer so te na mestu. Zgodba je postavljena v futuristično azijsko mesto, v katerem se razne kulture dobro mešajo med seboj. Temu primerno je pestra tudi igralska zasedba. Ustvarjalci si zaslužijo tudi vse pohvale, saj so Kitanu pustili govoriti v japonščini. Čeprav je bila ta poteza narejena iz nujnosti, je zgodbi v filmu dala večjo globino. Prav tako je bila Adwoa Aboah odlična v vlogi človeka, ki si ga je Mira izbrala za to, da začuti, kakšen je človek na dotik. Prisotni so seveda tudi mnogoteri drugi simboli: od pisave, budističnih pokopališč in malih družinskih oltarčkov za umrle celo do majhnega poklona, ki Miri uide v pogovoru z Aramakijem, vodjo enote 9 (morda, pa se mi je to zadnje samo zdelo).

Če zaključim – tako kot so nam pokazali napovedniki, je Sandersov film GITS res najboljša zahodna adaptacija animeja oz. mange do zdaj. Je pa tudi res, da ji glede na pretekle adaptacije ni bilo treba doseči prav visokega nivoja.

P. S.: Mali fangirl mode: v podnapisih so enkrat pustili »Aramaki-san«. 😀

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja