Pripovedovanja

Razstava Nine Belingar

Razstava ilustracij Nine Belingar v prostorih založbe Goga v Novem mestu bo na voljo do konca februarja.

Nina Belingar je ena redkih slovenskih ilustratork s prepoznavnim manga stilom risanja, ki tako dolgo deluje v slovenskem prostoru. Njen prvi uspeh sega v leto 2006, ko je s svojo 16-stransko mango osvojila četrto mesto na natečaju v Nemčiji, ki ga je organizirala znana nemška založba CARLSEN COMICS. Skozi vsa nadaljnja leta smo njen napredek lahko spremljali na raznih delavnicah risanja, ki jih je organizirala v sodelovanju z različnimi anime manga dogodki, kot tudi prek raznih skupnih razstav (na primer Ilustrarium). Zadnjih nekaj let ima poleg delavnic na anime manga dogodkih pogosto tudi prodajno stojnico, enkrat do dvakrat letno pa samostojno razstavlja na različnih koncih Slovenije.

Letos je začela v svojem rodnem okraju, v Novem mestu. V otvoritvenem pogovoru je napovedovalka naznanila, da Ninin stil risanja spada v podkatergorijo mang, imenovano shoujo. Nina je dodatno razložila, da na Japonskem poznajo štiri osnovne kategorije: shoujo, shounen, sainen in jousei. Redni bralci mang dobro veste, da te kategorije predstavljajo stil risanja in način pripovedovanja za dekleta, fante, moške in ženske. Stili se danes sicer pogosto mešajo med seboj. Če vam izrazi niso najbolj poznani, naj povemo, da so za stil shoujo tipične velike oči (danes je ta stil tudi glavni krivec za prepričanje, da imajo liki v vseh mangah velike oči) in veliko razkošnih vzorcev – od čipk in rož do preprostih pikčastih vzorcev. Pogosto je prisoten širok spekter barv z velikim poudarkom na pastelnih odtenkih.
Nina je svojo risarsko pot začela že proti koncu osnovne šole. Pravi, da v njeni okolici v tistem času nihče ni poznal animejev ali mang in da se ima za zahvaliti sorodnikom s Primorske, ki so ta medij bolje poznali zaradi italijanske televizije. Posledično se je odločila za študij Japonologije, ta pa jo je nato pripeljal do enoletnega študija na Japonskem, kjer je v prostem času veliko vložila v to, da si je priskrbela boljše risarske potrebščine, veliko referenčnega gradiva in bolje razvila svoj stil risanja.
V pogovoru se je dotaknila tudi razlike med zahodnimi in vzhodnimi stripi. Četudi se avtorji na Zahodu večinoma poslužujejo barvne ali izključno črno-bele tehnike, imajo japonski stripi tudi veliko sivine, ki se jo doseže s posebnimi namenskimi folijami (opomba: vzorci na teh folijah so sestavljeni iz drobnih črnih pik, njihova gostota in velikost pa določata, kako svetla bo sivina; danes se sivino namesto s kupljenimi folijami večinoma dodaja digitalno, ravno tako s črnimi pikami). Za barvne ilustracije na Japonskem pogosto uporabljajo tako imenovane markerje znamke Copic (angl. Copic Marker; več o njih v prihajajoči številki MAGneta). To so specializirani flomastri na alkoholni osnovi, ki dobro pokrivajo zahteve oblikovalskega sveta in sveta ilustratorjev. Flomastri Copic so tudi Ninina prva izbira, h kateri se zateče, ko svojim likom dodaja barvo.
Poleg nekaj kratkih stripovskih del iz daljne preteklosti, ki po besedah avtorice morda niso najbolje konstruirana, se je Nina do zdaj posvečala predvsem ilustraciji. V preteklem letu se je odločila, da se spet konkretno posveti stripu. Zgodbo za sam strip sicer še sestavlja, prvi sadovi te odločitve pa so že vidni v njenih ilustracijah, saj je kar nekaj likov iz omenjene zgodbe zastopanih na sami razstavi. Njena povečana ilustrativna aktivnost preteklih dveh let ji je prinesla tudi razstavo del v Nemčiji, kjer bo junija razstavljala na konvenciji DoKomi v Düsseldorfu.

Razstavljena dela pozdravijo obiskovalce že takoj ob vstopu v prostor na desni strani hodnika. Težko zgrešimo prvi dve dekleti, saj živahni odtenki rdeče in oranžne kar vlečejo pozornost nase. Ilustraciji sta ločeni, a most med njima rišejo ponavljajoči se motivi sadežev jagode in paradižnika. Do konca hodnika nas pozdravijo še enkratni liki, preko katerih je avtorica izrazila različne teme. Še posebej izstopa jesenska risba, ki razen dekorativnih japonskih javorovih listov nima drugih vzorcev, je pa ena redkih upodobitev, na kateri boste poleg človeške figure našli tudi žival, in sicer tigra. Simpatična je tudi njena interpretacija vodnarja, astrološkega znamenja, saj se liku s čudovitimi in močnimi odtenki modre barve lasje res neverjetno prelivajo v vodo. Na ilustracijah nas nekajkrat pozdravijo tudi liki iz prihajajoče mange. Te bi le težko zgrešili, saj so podobe, ki se največkrat ponovijo na celotni razstavi. Našli jih boste v tipični obliki chibi, na malih in velikih formatih papirja, v raznih melanholičnih scenah kot tudi s kozarcem vina v roki – sodeč po pogovorih z avtorico je to eden bolj opevanih motivov med obiskovalci. Poleg očitnega muzanja nad prisotnim vinom gre sicer za risbo, na kateri sta vilinki odeti v eleganco oprijetih stilsko oblikovanih večernih oblek, samozavest na njunih obrazih pa daje risbi poseben čar. Glede na to, da avtorica pogosto riše like v kimonih, ohlapnih oblačilih ali pa jih odene v druge dodatke, ki zakrijejo postavo, je dotično delo prej izjema kot pravilo.
Iz glavnega prostora je gotovo treba omeniti tudi serijo majhnih risb, ki večinoma ne presegajo velikosti 10 centimetrov. Na njih so večinoma risani portreti; od takšnih, ki še zajamejo zgornjo polovico trupa, do takšnih, pri katerih je fokus samo na obrazu. Z vsemi okrasnimi vzorci je res neverjetno, koliko detajlov je na risbah. Če si vzamete čas, boste opazili, da risbe zajemajo veliko število barv, ki se med seboj spontano prelivajo. Tu se res vidi, da avtorica uporablja markerje Copic že vrsto let in jih dobro obvlada. Njena tehnika se prav malo razlikuje od te, ki smo je vajeni od japonskih avtorjev.
Izbor risb zajema nekaj del iz leta 2012 in starejše, večino pa je narisala leta 2015 ali pozneje. Avtorica pravi, da je bila med letoma 2013 in 2014 zaposlena s pisanjem diplome, kar ji ni dopuščalo veliko časa za ustvarjanje. Morda je bil premor potreben. Pri risbah po letu 2015 je viden občuten napredek pri obvladovanju linij, kompoziciji in barvni komplementarnosti. Razstavi manjkajo samo opombe avtorice ali naslovi risb. Morda je tudi tako v redu – da besedilo risbi ne odvzame ničesar in vam tako ostane le podoba, ki lahko pusti vtis neodvisno od ostalih elementov. Vsekakor priporočamo, da si razstavo ogledate tudi sami. Fotografije iz galerije preprosto ne zajamejo vsega, kar lahko zajamejo vaše oči.

Nini lahko sledite na Facebooku in Instagramu, če vam je katera ilustracija všeč jo kar kontaktirajte saj ima na voljo kar nekaj printov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja